September 2017. Deset ljudi. Ena preprosta ideja.
Ustvariti prostor, kjer petje ni tekmovanje, ampak veselje.
Ko smo septembra 2017 odprli vrata prve vaje, nas je bilo deset. Brez velikih načrtov, brez pričakovanj in brez predstave, kam nas bo ta pot pripeljala.
Združevala nas je preprosta ideja — ustvariti prostor, kjer petje ne bo pomenilo tekmovanja, ampak veselje. Kjer avdicije ne bodo odločale o tem, kdo sme peti. Kjer bo pomembnejši pogum kot popolnost.
Tistega prvega večera se je začela zgodba, ki je presegla vse, kar smo si znali predstavljati.
Iz tistih desetih pevcev je do konca devete sezone zrasla skupnost, ki bi je nihče od nas takrat ne znal narisati na papir.
Iz desetih pevcev je do konca devete sezone zrasla skupnost, ki je združila več kot 520 aktivnih pevk in pevcev iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Zdaj odpiramo vpis v jubilejno deseto sezono — in vabimo nove glasove, da se nam pridružijo. Ljudje različnih poklicev, generacij in življenjskih zgodb se vsak teden srečujejo z enim skupnim razlogom — da za nekaj ur odložijo vsakdanje skrbi in skupaj ustvarijo nekaj lepega.
Na vajah stojijo drug ob drugem zdravniki, učitelji, podjetniki, študenti, starši, upokojenci in profesionalni glasbeniki. Ko zapojemo, poklici in nazivi izgubijo pomen. Ostane samo glasba. In občutek, da pripadaš.
Skozi leta so nastali veliki koncerti, pevski vikendi, potovanja, prijateljstva in nešteto nepozabnih trenutkov. Toda če bi nas vprašali, na kaj smo najbolj ponosni, odgovor ne bi bile razprodane dvorane.
Največji uspeh Pop zbora so ljudje.
Ljudje, ki so prvič stopili na vajo z mislijo, da ne znajo peti.
Ljudje, ki so prvič stopili na oder s tresočimi rokami.
Ljudje, ki so skozi glasbo ponovno našli samozavest, prijatelje in pogum.
To je tisto, česar ni mogoče izmeriti s številom koncertov ali pevcev.
Verjamemo, da skupinsko petje ni samo umetnost. Je prostor, kjer se ljudje ponovno povežejo sami s seboj. Je trenutek, ko za uro in pol utihne notranji kritik. Je opomnik, da ni treba biti popoln, da bi bil slišan.
Deset sezon pozneje so številke zrasle, dvorane postale večje, skupnost pa močnejša. Ideja ostaja popolnoma enaka kot tistega prvega večera.
Če ljudem podariš občutek varnosti, sprejetosti in pripadnosti, si bodo upali zapeti. In ko človek ponovno najde svoj glas, pogosto odkrije tudi del sebe, za katerega je mislil, da ga je že zdavnaj izgubil.
To je zgodba Pop zbora.
In verjamemo, da se njeno najlepše poglavje šele začenja.